Britanska vlada podprla kontroverzne poskuse za ohlajanje Zemlje

Globalno segrevanje nam vse bolj uhaja izpod rok, zato znanstveniki mrzlično iščejo načine, kako bi lahko proces vsaj upočasnili.

Britanski znanstveniki so tako že predlagali nekaj načinov, s katerimi bi lahko zmanjšali površinske temperature in omilili posledice podnebne krize, kar bi svetu prineslo dodatni čas za nujno zmanjšanje emisij ogljika, piše The Guardian.

Gre za tako imenovano upravljanje sončnega sevanja (angleško: "solar radiation management"/SRM).

Zelo laično in v prenesenem pomenu bi lahko rekli, da gre za poskuse, s katerimi bi "zatemnili sonce". Povedano preprosto pa bi s temi načini preprečili delu sončnih žarkov, da bi dosegli površje Zemlje.

Med njimi so tri metode, ki vključujejo razprševanje aerosolov v stratosfero.

Prva metoda predlaga, da bi z letali v stratosfero sproščali majhne aerosolne delce, ki odbijajo sončno svetlobo nazaj v vesolje.

Druga metoda predlaga "redčenje cirusnih oblakov". Z njo bi v cirusne oblake, ki se tvorijo na velikih višinah, vnesli ledena jedra in tako skrajšali njihovo življenjsko dobo ter omogočili, da bi Zemlja oddala več toplote v vesolje.

Tretji način pa je povečevanje svetlosti morskih oblakov. S to metodo bi z aerosolnimi delci (morsko vodo), ki bi jih raztrosili v oblake nad morjem, povečali odbojnost teh oblakov. Ti bi tako odbili več sončne svetlobe nazaj v atmosfero.

Poleg omenjenih obstajajo še druge metode, ki tako kot SRM večinoma sodijo na področje tako imenovanega klimatskega geoinženiringa – načrtnih poskusov vplivanja na podnebje na večjem področju.

50 milijonov za raziskave in poskuse

Zdaj je britanska vlada oziroma njena agencija za napredne raziskave in izume (angleško: "Advanced Research and Invention Agency"/ARIA) odobrila 50 milijonov funtov (okoli 58,7 milijona evrov) za raziskave in poskuse, s katerim želijo raziskati, ali je mogoče zmanjšati vpliv sončnih žarkov na Zemljo.

Kot poudarjajo na agenciji, bodo poskusi majhni in strogo nadzorovani, od njih pa pričakujejo ključne podatke, potrebne za oceno uporabnosti tovrstnih tehnologij.

Kritiki: Posledice geoinženiringa so nepredvidljive, lahko tudi katastrofalne

Vsi pa niso navdušeni nad to obliko geoinženiringa. Kritiki opozarjajo, da bi lahko upravljanje sončnega sevanja povzročilo nepredvidene in potencialno katastrofalne motnje v vremenskih vzorcih.

Drugi poudarjajo, da bi morali pred začetkom kakršnihkoli ukrepov, ki bi lahko imeli globalen vpliv, skleniti vrsto mednarodnih sporazumov, sprejeti mednarodno zakonodajo in ustanoviti mednarodno telo, ki bi tovrstne ukrepe odobrilo ali nadziralo.

Vodja programa ARIA, profesor Mark Symes je zagotovil, da ne bodo uporabljali strupenih snovi, da bodo vključili lokalne skupnosti in da bo pred začetkom izvedena tudi okoljska presoja vplivov.

"To raziskovanje želimo ohraniti v javni sferi," pa je za portal Nature dejal Piers Forster, klimatolog z univerze v Leedsu, ki vodi odbor za nadzor podnebno-hladilnih projektov ARIE. "Želimo, da je vse skupaj pregledno in dostopno za javnost."

Eksperiment v stratosferi na primer bo potekal s pomočjo balonov, ki bodo na višino med 15 in 50 kilometrov dvignili materiale, kot sta apnenec in dolomitni prah, da bi opazovali, kako ti reagirajo v tamkajšnjih razmerah. Teh delcev pa v stratosfero ne bodo spuščali, ampak samo testirali, kako se na teh višinah odzivajo.

Podobno previdni bodo tudi pri poskusih, s katerimi bodo preverjali, ali bi lahko s črpanjem morske vode odebelili led na polarnem območju. Ekipa, ki bo izvajala poskus, bo izpod ledenih plošč črpala vodo in jo razpršila po površju, na območju, velikem do največ enega kvadratnega kilometra.

12 milijonov ton žveplovega dioksida vsako leto bi ohladilo Zemljo za pol stopinje

Portal Lad Bible medtem poroča o študiji, ki kaže, da bi planet lahko učinkovito hladili, če bi na višini približno 13 kilometrov, v bližini polarnih območij, izpustili oziroma v atmosfero "vbrizgali" 12 milijonov ton žveplovega dioksida.

Študija University College v Londonu sicer ni prva, ki predlaga kaj takega. Prejšnje raziskave so predlagale, da bi žveplov dioksid izpuščali na višini okoli 20 kilometrov.

To pa je z današnjo tehnologijo še nemogoče in v razvoj letal, ki bi izvajala razprševanje, bi morali vložiti več milijard dolarjev in vsaj deset let.

Raziskovalci pa so ugotovili, da bi to lahko dosegli že z obstoječimi tovornimi letali.

Negativne strani trošenja aerosola

Vodilni avtor študije in doktorand na Oddelku za znanosti o Zemlji pri UCL, Alistair Duffey, pa je opozoril tudi na negativne posledice metode.

Ta ni tako učinkovita kot vbrizgavanje žveplovega dioksida na višini 20 km, ker delci ne ostanejo v stratosferi tako dolgo.

Na 13 kilometrih ostanejo le nekaj mesecev, na višini 20 km pa do nekaj let.

Če delce v atmosfero razpršimo na nižji višini, je za enak učinek potrebno trikrat več materiala. To pa lahko poveča tveganje za stranske učinke, denimo kisli dež.

Poleg tega bi bila po njegovih besedah ta strategija manj učinkovita pri hlajenju tropskih predelov, kjer so posledice segrevanja najbolj neposredne.

Kljub temu Duffey poudarja, da je podnebna kriza izjemno resna težava in da je ključno, da dobro razumemo vse možnosti, ki so na voljo:

"Le tako bodo lahko odločevalci sprejemali informirane in odgovorne odločitve."

Soavtor študije, dr. Matthew Henry z univerze v Exeterju, pa je poudaril:

"Vbrizgavanje aerosolov v stratosfero vsekakor ni nadomestilo za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, saj se morebitni negativni stranski učinki povečujejo sorazmerno z obsegom ohlajanja. Dolgotrajno podnebno stabilnost lahko dosežemo le z neto ničelnimi emisijami."